APRO: Radionice

Projekt APRO - Čezmejna pobuda za zaščito in revitalizacijo biološke raznovrstnosti okolja z rejo avtohtonih pasem / Prekogranična inicijativa za zaštitu i revitalizaciju biološke raznolikosti okoliša korištenjem autohtonih pasmina

Dogodek: Delavnica „KAJ NAREDITI, DA OVCO OHRANIMO IN VRNEMO NA PAŠNIKE“

Datum: 18. maj 2012

Kraj : Gornja Bitnja, ekološka kmetija in sirarna TURN

Okrogla miza »Mleko in meso drobnice s pašnikov Istre in krasa v shemah kakovosti«

Uvodni referat Sheme kakovosti kmetijskih pridelkov in izdelkov v Sloveniji,

Darja Zadnik, specialistka za razvoj podeželja, KGZS – Zavod GO

Razprava - predstavljene izkušnje slovenskih in hrvaških proizvajalcev na tem področju in podani predlogi za uspešnejše delo, moderator Miran Sotlar, specialist za kmetijsko ekonomiko, KGZS – Zavod GO

Povzetek razprave:

Uvodna ugotovitev moderatorja okrogle mize, Miran Sotlarja, je bila, da v Sloveniji obstaja kar nekaj zaščitenih pridelkov oz. živil, vendar je premalo certificiranja. Zastavil je vprašanje, zakaj se certificirani izdelki ne uveljavljajo na trgu ter v nadaljevanju razmišljal, da je to mogoče cena oz. da bi bilo treba poskrbeti za višjo prodajno ceno pridelkov/izdelkov.

Sledila so razmišljanja udeležencev:

Gospod Dimic (ovčerejec) je omenil problematiko posesti kmetijskih zemljišč oz. da ni na razpolago dovolj kvalitetnih zemljišč za kmetijsko pridelavo. Dejal je, da bi bilo treba to zadevo sprožiti na nivoju države, da bi dosegli, da se visokokvalitetna zemljišča ne uporabljajo npr. za travinje, pač pa za pridelavo tržnih pridelkov. Ugotavljal je tudi, da zadruge ne opravljajo svojega poslanstva, saj ne odkupujejo proizvodov od kmetov, pač pa postajajo trgovske organizacije.

Moderator je vskočil s komentarjem, da bi bil dobrodošel prenos primera dobre prakse francoskega zemljiškega sklada, po katerem država odkupuje kakovostno zemljo za namen kmetovanja.

Dr. Stanislav Renčelj (strokovnjak s področja zaščite tipičnih pridelkov/izdelkov) je imel daljši nagovor s sledečimi poudarki:

- potrebno bi bilo združevanje pridelovalcev ter skupni razvojni program (npr. žganjekuha, kisarne na področju Brkinov)

- potreben je preboj iz kmečke tehnologije v sodobni prijem (kakovost, standardizacija, certificiranje)

- delovanje na področju gastronomije: v hotelsko-gostinske obrate vnašati lokalne izdelke

- doseči trajen uspeh v trgovski verigi, posledično tudi certifikat ni velik strošek

Jože Vončina (Kmetijsko gozdarski zavod Nova Gorica) je poudaril nujnost povezovanja pridelovalcev ter njihovega sodelovanja. Dejal je, da zadruga pridelkov/izdelkov ne more odkupiti, če nima kam prodati. Prodajo otežuje gospodarska kriza, razpršena proizvodnja ter za majhne količine zaprti veliki trgovski sistemi. Pozitivno je to, da se ponovno vračajo manjše trgovine v kraje, kjer veliki trgovski sistemi nimajo interesa za vzpostavitev trgovske mreže.

Edmondo Šuran (AZRRI - Agencija za ruralni razvoj Istre) je v svojem nagovoru poudaril pomen vrhunske gastronomije pri trženju tipičnih pridelkov/izdelkov. Poudaril je, da je treba razmišljati ˝gastronomsko˝ ter proizvode približati kuharjem, ti pa jih bodo naprej uporabnikom. Opisal je primer, kako je njegova institucija pripomogla k promociji mesa istrskega goveda. AZRRI je pričel z organizacijo delavnic za usposabljanje gostinskega osebja za pripravo in postrežbo omenjenega mesa, ki so bile v začetku za udeležence brezplačne, sedaj pa zanje plačujejo; interes gostincev pa je zelo velik. Poudaril je pomen interdisciplinarnega pristopa ter koordinacijo z lokalno politiko. Dodal je, da je bistveno, da nekdo poveže stroko in pridelovalce.

G. Antun Kostelić (Agronomski fakultet Zagreb) se je navezal na izvajanje g. Šurana in dejal, da je šlo pri uveljavljanju mesa istrskega goveda za skupen projekt. Izhajali so iz dejstva, da klasična prodaja mesa ni možna ter pričeli s postopkom zorenja. AZRRI je poskrbel za promocijo ter povezal proizvajalce s konzumenti (je katalizator). Dodal je še, da velika sredstva s strani države, vložena v promocijo kakšnega izdelka, še niso nujno zagotovilo za uspeh (primer slavonski kulen). Omenil je tudi problem sive ekonomije.

Dr. Stanislav Renčelj se je ponovno v razpravo vključil z mislijo, da se morajo proizvajalci med seboj povezati in delovati kot društvo (skupna nabava, trženje, izobraževanje,...). Taka skupina bi lahko zagotavljala količine za tržišče.

Graciano Prekalj (direktor AZRRI-a) je povedal, da je Istrska županija ustanovila Agencijo za ruralni razvoj Istre - AZRRI, ki je družba z omejeno odgovornostjo. Dejal je, da so v proračunu Istarske županije zagotovljena sredstva za istrsko govedo ter da je cena le-tega 30% višja od cene drugega goveda. Posledično višja cena predstavlja za rejce interes, da se s to dejavnostjo ukvarjajo. Gospod Prekalj je poudaril tudi enako obravnavo do vseh rejcev, ne glede na velikost ter podporo javnega sektorja.

Zanimivo razpravo je moderator, Miran Sotlar zaključil z besedami: ˝Zmerni optimizem je prava pot uspeha.˝

Zapisala:

Slava Božič

Poročilo z dvodnevne delavnice „KAJ NAREDITI, DA OSLA OHRANIMO IN VRNEMO NA PAŠNIKE“

Datum: 19. in 20 . september 2012

Kraj : Dolenja vas 46 (pri Senožečah), kmetija Grželj Evgen

V delovnem sklopu Osveščanje javnosti o pomembnosti in metodologijah zaščite biotske raznovrstnosti so predvidena tudi izobraževanja in okrogle mize z interdisciplinarnim pristopom k zaščiti življenjskega okolja in biodiverzitete.

Drugo delavnico smo izvedli v Dolenji vasi pri Senožečah. Prvi dan smo namenili strokovnjakom in rejcem ter izmenjavi mnenj in izkušenj med njimi. Delavnico je moderirala Darja Zadnik. Osel je kot vrsta zanemarjen, o reji se malo govori, zato smo bili presenečeni nad številno udeležbo in kasneje tudi burno razpravo. Veseli pa smo bili, da smo izbrali »pravo« temo, ki bo doprinesla k popularizaciji reje avtohtonih pasem.

Najprej je Nina Čebulj-Kadunc (VF) predstavila značilnosti osla kot vrste, glavne pasme, zgodovinski pregled in tudi vpliv reje oslov na okolje. Tako strokovnjaki kot rejci smo dobili veliko zanimivih informacij in podatkov. Ida Štoka in Tomaž Volčič ( KGZS Zavod GO ) sta imela zanimivo predstavitev o reji oslov na Primorskem nekoč in danes. Zgodovinski pregled reje je bil opremljen s starimi fotografijami in izpisi iz arhivov. Videli smo, da je bila reja oslov včasih bolj razširjena. Predstavila sta nam tudi različne možnosti reje oslov in njihov pomen za ohranjanje biotske raznovrstnosti in okolja. Tretji sklop predavanj so pripravili partnerji s Hrvaške. Vodja projekta Gordan Šubara ( AZRRI) je predstavil projekt APRO in namen delavnic o avtohtonih pasmah.

Milan Antolović ( Istarska županija) je predstavil vlogo županije pri širjenju reje avtohtonih pasem in pomen projekta za oblikovanje skupnih strategij ohranjanja in oživljanja suhih kraških travnikov. Graciano Prekalj (AZRRI) je predstavil dosedanje delo pri ohranjanju avtohtonih pasem in pomen sodelovanja različnih institucij pri tem. Mario Pauletić in Vedran Macan sta predstavila delovanje Združenja rejcev Istrskega osla. Primere dobrih praks na slovenski strani so predstavili rejci Stane Sušnik, Marko Kocjančič in ga. Nusholf, ki se trudi tudi za potrditev rejskega programa.

V razpravi smo ugotovili, da vlada za rejo oslov veliko zanimanje, da pa je težko priti do primernih živali in je potrebno načrtno delo za povečanje števila avtohtonih istrskih oslov.

Drugi dan delavnice je bil namenjen širši javnosti in je bil kot dogodek vključen v evropski teden sodelovanja-EC days. Zainteresirani javnosti smo želeli pokazati območje izvajanja projekta - tako obširne suhe kraške travnike, ki se zaraščajo, kot tudi primere dobrih praks. Ogled smo začeli na Infrastrukturnem centru za sonaravno rekultiviranje Vremščica (VF Ljubljan). G. Šubara je predstavil projekt APRO, M. Sotlar pa potek celodnevnih ogledov. Andrej Škibin je predstavil dejavnosti centra in nam nato razkazal posestvo, kjer redijo osle, ovce in konje.

Z avtobusom smo se nato odpeljali proti Petrinjam, kjer smo si ogledali obsežno območje velikega požara, ki je nastal prav zaradi opuščanja rabe velikih travnatih površin. V Črnotičah smo si ogledali v sklopu projekta ponovno naseljeno čredo istrskega goveda. V Podgorju smo nato prešli državno mejo in si panoramsko ogledali območje obsežnih kraških pašnikov v zaraščanju in zapuščenih vasi Čičarije. Pravo nasprotje temu, kar smo videli, je kmetija Grge Mejaka v Podgaćah v občini Lanišće, kjer smo si ogledali uspešno rejo avtohtonih pasem. Tam so se nam pridružili tudi hrvaški novinarji.

Sklep vsega videnega je, da smo z idejo in aktivnostmi projekta APRO na pravi poti, saj obsežne zaraščajoče površine lahko ohranjamo z vrnitvijo in ohranitvijo avtohtonih pasem.

Zapisala: Darja Zadnik

Poročilo s študijskega potovanja v Francijo - obisk naravnega regionalnega parka Camargue v delti reke Rhone (Parc naturel regionel de Camargue)

Datum: 5. do 8. junij 2012

Namen potovanja v Francijo je bil ogled primera dobre prakse » Parc naturel regionel de Camargue«. Na območju izvajanja projekta želimo poudariti pozitivne učinke sobivanja in prepletanja naravnega okolja, avtohtonih pasem in človeka. Pomembna aktivnost je in bo animacija lokalnega prebivalstva, zato smo želeli strokovnjakom, ki bodo delali z ljudmi, pokazati primer, kjer jim to že uspeva. Študijskega potovanja smo se udeležili strokovnjaki in vodstveni delavci vseh štirih partnerjev, pa tudi strokovnjaki nekaterih drugih ustanov.

Prvi dan smo se seveda v glavnem vozili. Tudi ta del potovanja je bil zanimiv in poučen, saj nam je naš vodič g. Merjasec povedal marsikaj o pokrajinah, ki so bežale mimo nas. Najprej smo se ustavili v vasi Grasse, kjer smo si ogledali več kot sto let staro tovarno parfumov, dišečih mil in kozmetike na naravni osnovi Fragonard. Njihova proizvodnja še dandanes sloni na starih tradicionalnih znanjih in veščinah. Obiskali smo še slikovito mestece Baux de Provence, ki je dobilo ime po boksitu.

Drugi dan je bil v celoti namenjen obisku regoinalnega naravnega parka Camargue. V upravni stavbi parka sta nas prijazno sprejela predstavnik generalne uprave regionalnih parkov Francije in gospa iz uprave parka Camargue. V zanimivi predstavitvi sta nam predstavila organizacijo, upravljanje, financiranje in način delovanja parka.

Park so ustanovili z namenom varovanja in razvoja naravnega, kulturnega in človeškega potenciala na občutljivem, a izredno pestrem območju ob izlivu Rhone. Vzpostavili so upravljanje, ki uspešno povezuje varovanje naravnih posebnosti, rejo avtohtonih pasem in človekovih aktivnosti, vse to skupaj pa uspešno povezujejo v turizmu.

Naravni park Camargue je ogromno močvirno območje, ki se nahaja v delti Velike in Male Rhone.

Ustanovljen je bil leta 1972, čeprav je že leta 1927 to območje veljalo za naravni rezervat. Park je eno največjih močvirnih območij svetovne naravne dediščine. Zajema številna močvirja, livade, sipine, soline z neskončnim številom rastlinskih in živalskih vrst. Tukaj živi 337 ptičjih vrst, od katerih so gotovo najbolj poznani flamingi, ki so tudi simbol regije. Etang Fanfassier je edino področje v Evropi, kjer se flamingi razmnožujejo.

Severne predele močvirij so pred šestdesitimi leti izsušili, nato pa so jih ponovno zalili s sladko vodo, da bi lahko gojili riž. Do šestdesetih let prejšnjega stoletja so v Camargue priozvedli kar 75% v Franciji potrebnega riža. Sicer pa se tu prideluje tudi žito, vina, žganja, sadje. Ob izlivu Velike Rhone v Sredozemsko morje pa se nahajajo ene največjih solin na svetu.

Camargue je eno najstarejših območij reje konj, tu so našli tudi njihove prazgodovinske ostanke. Autohtoni kamarški konji so bili priznani šele leta 1968. Živijo na prostem v poldivjih čredah, ki se neprestano selijo, so zelo hitri in vzdržljivi. Žrebeta so rjava ali črna, šele pri petih do sedmih mesecih dobijo značilno svetlo sivo barvo. Ko konji dopolnijo eno leto, jih rejci ulovijo in označijo. Pri treh letih kvalitetne konje vrnejo nazaj v matično čredo. Pri štirih letih jih ponovno ulovijo in pričnejo z dresuro. Danes uporabljajo te konje predvsem za pašno živinorejo (paša bikov), saj živinorejci z njimi zbirajo in usmerjajo bike na pašo. Uporabljajo pa jih tudi kot turistično zanimivost. Camargue je življenjski prostor za posebno vrsto bikov. So pol svobodni in tako kot konji telesno precej manjši od svojih sorodnikov po svetu. Zanje skrbijo gardiansi , nekakšni francoski kavboji. Redijo jih predvsem zaradi njihovega kvalitetnega in visoko cenjenega mesa, ki ga poznajo gurmani po celem svetu in je zaščiteno goveje meso z geografskim poreklom. Poleg tega bike uporabljajo tudi v posebnih tradicionalnih tekmovanjih (ki so se ohranila iz 16. stoletja), kjer poskušajo fantje z bikove glave pobrati kokarde. Reja teh avtohtonih pasem ohranja občutljivo ravnovesje med prvotnimi naravnimi ekosistemi na eni strani in človeško aktivnostjo na drugi strani.

V sklopu regionalnega parka smo obiskali kmetijo Manade cavallini Laurent, Mas de Pioch. Sprejela sta nas gospodar in njihov lokalni svetovalec. Kmetijo smo si ogledali na za turistično vožnjo prirejenimi traktorskimi prikolicami. Preprosta, a izvirna rešitev, nad katero smo bili vsi navdušeni. Ogledali smo si čredo značilnih črnih bikov, med katerimi so se »pasli« tudi elegantni flamingi.

Srečali smo gardianse na belih konjih in še eno skupino obiskovalcem. Prepričali smo se,

da se varovanje narave, kmetijstvo in turizem ne izključujejo, pač pa zagotavljajo uspešno delovanje na zavarovanem območju. Po ogledu so nam gostitelji pripravili degustacijo njihovih tipičnih lokalnih jedi. Poskusili smo lahko pri njih pridelan riž in na tradicionalen način pripravljeno govedino. Prebivalci se tako ponašajo tudi s pridelki in jedmi, ki so zaščitni znak njihovega območja. Obiskovalce na zanimiv in prijeten način opozorijo na pomen varovanja narave.

Vsi udeleženci smo bili navdušeni nad tem, da se lahko z rejo avtohtonih pasem in naravi prijaznim kmetovanjem zagotavlja toliko opevani trajnostni razvoj in doseže ravnotežje med naravo in človekovimi aktivnostmi.

Obiskali smo še Arles, kjer se v rimskem amfiteatru odvijajo že prej omenjene »bikoborbe«, kjer bikov ne ubijajo, ampak jim z rogov snemajo kokarde. Prebivalci Arlesa so prepoznavni po narodni noši, ki jo nosijo na festivalih in javnih prireditvah. Zanimivo je , da vsa ta majhna mesteca ležijo znotraj zaščitenega območja in so vključena v življenje zaščitenega prostora. Največji čar območja so prav ta majhna mesteca s starimi hišami, ozkimi ulicami, galerijami, trgovinicami, gostilnami…

Pot nazaj domov smo izkoristili za izmenjavo vtisov in mnenj. Vodja projekta Gordan Šubara je še enkrat potegnil vzporednice med projektom APRO in vsem , kar smo videli. Strinjali smo se, da marsikaj, kar smo videli, lahko prenesemo v svoje okolje. To pa je predvsem spoznanje, da je mogoče uspešno povezati varovanje narave, rejo avtohtonih pasem in kmetijstvo ter ostale človekove dejavnosti v prostoru za dobro vseh, ki tu živijo in tudi tistih, ki to območje obiščejo.

Zapisala: Darja Zadnik